[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Mislil je, da mi ni pomoãi in da ga bom 0 e sam prosil,
naj si poseka hoste, kolikor Ïeli. Jaz pa sem 0 el k Ma-
haãku, dobil sto goldinarjev in se s ciganom pobotal.
Izmodrila me pa ta sku0 nja 0 e ni. Drevju nisem poznal
cene. Prijela me je nova stiska, potreboval sem petdeset
goldinarjev. Sosed mi jih ponudi, za obresti si izgovori
tri hraste, ki so rasli na polju précej za hi0 o. Jaz sem mu
jih rad dal, ker so delali njivi senco in mi dosti 0 kodili,
koristili pa niã. Ko je oskrbnik to ãul, me je ozmerjal ka-
kor psa in po pravici. Rekel je: ,Hrasti so vredni trideset
goldinarjev med brati. Tebi se ne da svetovati. Boben, ki
ti bo zapel, se Ïe dela, dela0 si ga sam. ReveÏi bodo Ïena
in otroci, tebe pa ãlovek ne bo mogel obÏalovati, ker si
se oglu0 il vsem dobrim naukom in buta0 miÏé naprej,
dasiravno ve0 , kako brezno te ãaka.
Tudi Ïupnik in kaplan sta mi veliko pridigala in gra-
jala mojo otroãjo kratkovidnost in nepremi0 ljenost. Ti
opomini so me precej presunili. Odloãil sem za trdno,
da za naprej ne bom storil nobene vaÏnej0 e reãi, preden
ne bom vpra0 al za svet teh modrih moÏ. ZadolÏiti se
nisem hotel pri nobenem kmetu veã.
Kdor gospodari tako nespametno, kakor sem gospo-
daril jaz, ne zdeluje dolgo ob svojem. Hi0 a je vpila: Kupi
nam to, kupi ono. Gosposka je zagrmela: Plaãaj davke,
295
KRANJSKA JEZA
BESeDA
da te ne rubimo. Posegel sem v Ïep, bil je suh kakor po-
per. Korakal sem k Mahaãku in prosil za pomoã. MoÏ je
rekel: ,Ná sto goldinarjev, za obresti mi bo0 delal nekaj
tlake, dal dva 0 tremlja, druge nadlege ne bo0 imel ni-
kakr0 ne. Kmalu sem videl, da shajam pri njem najlaglje.
Rekel sem: ,Gospod, kaj ko bi mogel jaz ves svoj dolg
premakniti na vas? Vi ste kristjan, ne Ïelite mojega za-
tora, posodite mi sedem sto petdeset goldinarjev, da se
znebim drugih upnikov in ostanem ves v va0 ih po0 tenih
rokah. Obresti uganite sami, kakor veste, da bo prav za
vas in zame ne krivo.
Mahaãek je kake pol ure premi0 ljal, potem mi podal
roko in privolil. Zdaj mi je lepo odleglo. Za obresti si je
izgovoril pet od sto. V denarju nisem plaãeval ne kraj-
carja. Petnajst dni v letu sem mu hodil delat, drugo sem
poravnal z vinom. Dajal sem po osem, po deset veder,
kar me ni rezalo v Ïivo. Mogel sem si oddahniti. Tega
miru pa nisem uÏival dolgo. Bog se je naveliãal, gledati
mojo zanikrnost, in me jel tepsti. Eno leto mi je vzela ves
pridelek su0 a, drugo mi je pobila toãa polje in vinograd,
da nisem dobil ne kaplje vina, ne zrna p0 enice. Da ti Bog
pomagaj! Kaj ãem poãeti? Mahaãku ni trebalo mojih
nadlog toÏiti, videl jih je s svojimi oãmi. Rekel je: ,Ne boj
se, Matiãek. V sili te ne smem zapustiti, kadar bo0 kaj
potreboval, pridi k meni; dal ti bom denarja, hrane, se-
mena, vse, kar hoãe0 , na hi0 o se bom zapisal, obresti bo0
296
KRANJSKA JEZA
BESeDA
odrajtoval nekaj z rokami, nekaj s hosto, ker je vinograd
tako stolãen, da ne bo plenjal niã tri, 0 tiri leta. Oskrbni-
kova dobrotljivost me je ganila, da sem zajokal naglas.
Zdaj vidim, da je bila moja hvaleÏnost nekoliko pre-
debela in av0 asta. Ne velim, da je bil gospod napaãen,
Bog ne daj! Taki po0 tenjaki se nahajajo poredkoma; ni
me osleparil ne za en sold, pregledal in podaril pa mi je
dosti goldinarjev. Ali kaj ãemo? Ljudje smo vsi, Bog je
ustvaril brado najprej sebi; tudi najbolj0 i ãlovek i0 ãe naj-
prej svoje koristi. Mahaãku je di0 ala moja kmetija, ho-
tel se je posaditi na moj stolãek. Tega pa ne pravim, da
bi mu kaj oãital. Mislil si je: ,Matiãek bo zadjal gruntec
tako ali tako; kadar ne bo veã njegov, naj ostane meni;
brez mene bi pridrdral 0 e hitreje do konca.
Te dve leti sta me zakopali grozovito, prav do grla, da
sem komaj dihal. Prej0 nje ãase me je tolaÏilo v vsaki sili
vino, zdaj ga ni zmogla hi0 a ne za poÏirek; da mi ga ni
dal vãasi iz milosti kako kupico Mahaãek ali drug sosed,
bi bil moral pozabiti, kak0 no je. Jel sem Ïalovati in skr-
beti, da so se mi delale kar megle pred oãmi. Po cele ure
sem molãal za mizo, strmel v peã in preÏvekoval svojo
rev0 ãino. Vãasi, ko sem pogledal nedolÏne otroãiãe, se
mi je utrnila debela solza; pekla me je vest, da bodo mo-
rali zaradi mene Ïiveti uboÏno in morda 0 e dom zapu-
stiti in iskati si kruha pri ljudeh.
297
KRANJSKA JEZA
BESeDA
Brez Mice bi bil 0 e huj0 e zdihoval in bogve, ãe ne celo
obupal. Ona si je ohranila isto dobro voljo v sreãi in ne-
sreãi. Ker sem je bil tako navadil vina, sem menil, da ne
bi mogla prebiti brez njega ne en dan. Zdaj ga ni poku-
sila po cel mesec, pa se je 0 e 0 alila. Srkaje vodo v slast,
kakor da je medica, je govorila: ,Kdo bi bil prej mislil, da
je tako dobra! Dokler ne bom stradala vode, ne bom
rekla, da se nam godi hudo. Dejal sem ji: ,Mica, ali ve0 ,
koliko nama ostane 0 e premoÏenja, ãe bi hotela popla-
ãati ves dolg? Zdaj sem vse natanko preraãunil in na0 el,
da ne dosti veã ko tisoã goldinarjev. Ona se nasmeja in
pravi: ,Kaj, 0 e toliko?! âe ima ãlovek tisoã goldinarjev,
mu 0 e ni treba stokati. Jaz odgovorim: ,Strah me je, da
pojde za onima dvema tudi ta tisoã. Bolezen na0 e hi0 e
napreduje ãedalje hitreje. Saj ve0 , kako naju glodajo
obresti, dasiravno niso prenapete. Naj pride 0 e ena sla-
ba letina, bomo morali pobrati kopita in iti. Meni je kar
umreti, ko na to pomislim.
Mica veli: ,Ljubi moj Matiãek, ne ãenãaj tako neum-
no! To je greh. Bog, ki nas je obvaroval do zdaj, Ïivi 0 e
zmerom in nas re0 i, kadar hoãe. Prosiva ga za pomoã,
delajva, kolikor moreva, prihodnost pa pustiva njemu,
da naredi, kakor je njegova sveta volja. âe nama je tako
namenjeno, da bova izgubila grunt, bova Ïivela pa brez
njega kakor toliko sebenjkov in drugih reveÏev. Dokler
nama bo sluÏilo zdravje, ne bomo trpeli lakote ne. Dela
298
KRANJSKA JEZA
BESeDA
se dobi povsod, to reã dobro znava, kaj se je tedaj bati?
âe zbolimo, bodo skrbeli za nas drugi, od lakote ne po-
gibljejo pri nas niti beraãi, bolnikom vsak ãlovek rad po-
maga, tudi midva sva dala jesti Ïe marsikateremu po-
trebnemu. Pa naj pride na nas kar hoãe, s tem se lahko
zmerom tolaÏimo, da bomo do smrti Ïe Ïiveli, ãe bomo
prav same sline poÏirali.
Kadar me je videla moãno otoÏnega, je sedla k meni,
pa mi je jela gladiti lase, me boÏati in objemati, militi in
sladkati se tako prisrãno in premeteno, da sem pozabil
vse skrbi in Boga hvalil za vse dobrote, najbolj pa za
tako dobro Ïenico. Enkrat mi je rekla:
,Matiãek! Pojdi v Smolenjo vas! O sv. Ani je, kakor
ve0 , shod. Na domu tvoje matere smo se vãasi Ïe kaj
lepo kratkoãasili. Tebi je treba, da gre0 kam, kjer te ãaka
[ Pobierz całość w formacie PDF ]