[ Pobierz całość w formacie PDF ]
skega patrijarha. Pre0 inila ga je misel, da bi Juri najlaglje
zmagal, ãe bi grade0 kega patrijarha potegnil na svojo
stran in povzroãil nov boj med Oglejem in GradeÏem.
Zagrizel se je v to misel in ugibal, kako bi se jo dalo ures-
niãiti, toda ni se mu posreãilo, dobiti re0 ilne misli. Ko bi
Juri ne bil preklet in izobãen, si je priznal Komolja, po-
tem bi se dal ta naãrt kaj lahko izvr0 iti, tako pa se mu je
to zdelo nemogoãe.
Toda Komolja ni bil moÏ, ki je kako misel opustil
samo zato, ker se mu je zdela neizvedljiva. Obupal ni
194
NA DEVINSKI SKALI
BESeDA
Komolja nikdar. Spomnil se je, da sta med njegovimi
razbojniki tudi dva moÏa iz Ogleja in s tema dvema je
hotel na svojo roko poskusiti, da zaplete patrijarha v
GradeÏu v boj s patrijarhom v Ogleju. Skrivaj se je spla-
zil iz sobe in sporoãil svoji ãeti, naj se omenjena razboj-
nika nemudoma odpravita v Oglej. Tam naj pridobita,
kolikor mogoãe razbojnikov, dobe naj obleke, kakor jih
nosijo voj0 ãaki oglejskega patrijarha in tako preobleãe-
na naj ta ãeta na morju in na kopnem napada grade0 ke
podloÏnike, a tako, da bo krivda padala na oglejskega
patrijarha.
Potem se je vrnil Komolja zopet v sobo in je zopet
molãe poslu0 al prepire zbranih moÏ, ki so se naposled
vendar zedinili, da naj vsak pove 0 e enkrat svoje mnenje
in potem naj se glasuje.
»Najstarej0 i naj govori prvi,« je dejal TomaÏ in obr-
niv0 i se k Petru Strahu dostavil: »Ti si najstarej0 i, torej
ima0 ti prvo besedo.«
V tem trenotku je vstopil Juri. Bil je 0 e vedno bled in
prepadel, a drÏal se je ponosno. Odpasal je svoj meã in
sedel za mizo.
»Dovolite mi, da najprej jaz povem svoje mnenje,« je
rekel. »Naj se enkrat najprej sli0 i glas najmlaj0 ega. Tre-
ba je, da se nemudoma pripravimo za vse sluãaje. Po
mojem prepriãanju sta meã in sulica zadnji sredstvi, ki
jih smemo rabiti. Jaz sem za boj, ali vzlic temu ne nas-
195
NA DEVINSKI SKALI
BESeDA
protujem tistim, ki so v skrbeh za svoje imetje in se ne-
ãejo prenagliti. Neprevidno bi bilo, ãe bi danes vzeli
meãe v roke in takoj zaãeli boj, a blazno in pogubno bi
bilo, ãe bi roke kriÏem drÏali in ãakali, kaj da se zgodi.
Nabrusiti je treba meãe in obleãi Ïelezne rokavice, 0 ele
potem smemo sovraÏniku ponuditi roko v spravo, od-
prto ali oboroÏeno roko. Sli0 al sem, da je pred davnimi
stoletji neki moÏ uãil: »âe hoãe0 imeti mir, pripravi se na
vojno.« Ime tega moÏa sem pozabil, zapomnil pa sem si
njegov nauk. Pripravimo se torej za obrambo in kadar
bo to storjeno, bomo ponudili spravo. Ljudstvo spozna
iz tega, da nismo iskali boja za vsako ceno in bo vsled
tega na na0 i strani.«
·ele pozno ponoãi je bilo posvetovanje konãano in
moÏje so si segli v roke, da potrde sklenjene dogovore,
ki jih je bil Komolja po TomaÏevem naroãilu natanãno
zapisal.
»Torej, ãim se zdani, zapustimo âedad. Obvestite
vsak svoje ljudi, naj bodo pripravljeni. In zdaj, prijatelji,
ki ste mi ostali zvesti, sprejmite mojo zahvalo. Bil sem 0 e
otrok, ko ste mi obljubili zvestobo in pomoã v vseh slu-
ãajih. Danes sem moÏ. V tem sluãaju, ko mi preti naj-
veãja nevarnost, vam prisegam, da vam ostanem zvest
do smrti in da vam bom v vsakem sluãaju v pomoã. Na
svojo du0 o in pri na0 em Zveliãarju vam prisegam, da se
nobenemu izmed vas ne zgodi ne na Ïivljenju, ne na
196
NA DEVINSKI SKALI
BESeDA
imetju najmanj0 a 0 koda, dokler bom jaz Ïivel. Prisegam
vam: dokler mi ostane ko0 ãek zemlje, ali le vinar denar-
ja; dokler bom mogel drÏati meã in dokler bo le ena
kaplja krvi v mojih Ïilah dotlej vam je vse to v vsakem
trenotku na razpolaganje. In sedaj povejte, ãe me hoãete
priznati ne le za svojega voditelja, marveã tudi za svo-
jega prijatelja?«
»Priznavamo vas,« so odu0 evljeno odgovorili Jurju
zbrani moÏje in mahaje s klobuki in roÏljaje s sabljami
klicali: »Zvestobo za zvestobo do smrti.«
Po odhodu teh moÏ sta ostala v hi0 i samo Peter Strah
in TomaÏ Retinski. Ta dva sta prej le malo posegala v
pogovor.
Ko je bil Juri zdaj sam s TomaÏem in s Petrom, je pri-
znal, da je med dolgim pogovorom le teÏko krotil in za-
du0 eval svoja ãuvstva.
»Ne moreta si misliti, kako hudo mi je bilo veãkrat
med tem razgovorom,« je dejal Juri. »Vãasih bi se bil
najraje razjokal. Kaj morem paã za to, da mi v gotovih
trenotkih postane srce tako mehko, kakor kakemu pet-
najstletnemu dekletu. Preveã hudega sem doÏivel na en
dan.«
»V boju in bitkah 0 e nisi nikdar pokazal, da ima0
mehko srce,«je pripomnil TomaÏ.
»V boju in v bitki ve ãlovek, pri ãem da je; vsakdo je
pripravljen, da bo premagan ali da obleÏi na boji0 ãu. S
197
NA DEVINSKI SKALI
BESeDA
to mislijo se sprijazni 0 e predno vzame meã v roke. Îiv-
ljenje pa nanese toliko iznenadenj in preseneãenj, na
katera ni nihãe pripravljen, da dostikrat ne more ukro-
titi svojega srca.«
[ Pobierz całość w formacie PDF ]