[ Pobierz całość w formacie PDF ]
fana, in ji dokazovati, kako nespametno je misliti na Ju-
rija.
Deklica pa je prosila, naj je nikar ne sili k moÏitvi, ker
je tako zadovoljna s svojim stanom. ·tefanovo snublje-
nje se je bilo tudi nekoliko ohladilo, odkar je spoznal, da
ima Rozalka Jurija rada. Po eni strani se mu je to zamalo
zdelo, po drugi se ga je pa tudi polotilo, ker ni bilo tek-
meca blizu, ãustvo varnosti, ãe0 , enkrat bo dekle tako ali
tako njegovo, kaj bi se 0 e posebno trudil! Medtem ko so
bili drugi vsi bolj slabe volje, je predstavljal on z Mihom
veselo stran strmope0 kega Ïivljenja, in medtem ko so
drugi dejali, da je Miha pust in hrapav kakor hrastova
skorja, je ·tefan zagovarjal svojega tovari0 a, da je dosti
bolj zabaven in zgovoren ko Juri in da zna gosti kakor
malokdo. ·tefanovo mehko srce, ki ni moglo Ïiveti brez
opore, se je navezalo popolnoma na Miha, tako da je ta
219
MALO ÎIVLJENJE
BESeDA
Rozalki vãasih rekel: »Ti si neumna, ker ne vzame0 ·te-
fana; z njim lahko stori0 , kar hoãe0 .«
A dekle ni hotelo niã sli0 ati o tem, in ni bilo dolgo, ko
sta se zopet enkrat sprla. V Dolini je bil ·tefan pri ma0 i
z njo in z materjo; nazaj ju pa ni hotel spremiti, ampak
je 0 el pit k fantinom. Od vina razgret pa jim je zaãel za-
bavljati in jih klicati na korajÏo toliko ãasa, da so ga po-
tisnili pod klop. A ker se jim je otroãje zdelo, da bi se te-
pli z njim, so ga posadili zopet za mizo.
»Ti mora0 biti na0 fant, ·tefan,« mu potrka eden po
rami. »Ti ima0 srce, da si hud, in roko, da udari0 . Fantje,
vzemimo ga medse!«
»Toda krstiti ga moramo, preden mu damo pravico
hoditi krog na0 ih deklet,« meni drugi. »He, ·tefan, ãez
na0 a dekleta jih ni. Saj jih vidi0 v cerkvi. Rdeãa pa bela
so, oãi pa ãrnih kakor muren.«
»Zala dekleta, Bog jih Ïivi!« pravi ·tefan in pije po-
gumno. »Pa vas tudi, fantje, ãe me vzamete za svojega!«
»Halo!« vpijejo fantini in ga objemajo. »Zdaj pa pet
bokalov vina na mizo!« ukazuje poglavar. »Na sredo
enega in na vsak ogel enega. Danes plaãuje ·tefan.«
Pili so in pili, da je teÏka postala ·tefanova glava; a ãe
bi se ne bil bal, kaj bodo rekli doma, bi bil 0 e ostal v ve-
seli druÏbi. Tako pa se je odpravil proti veãeru, in ko so
ga bili spremili fantje do konca vasi, je sam ukal in oma-
hoval proti domu.
220
MALO ÎIVLJENJE
BESeDA
·imenovi so bili v velikih skrbeh zaradi njega. Anica
je pri0 la vpra0 at na Strmo peã, ãe je gori; in ko ga le ni
bilo, je pri0 el oãe sam.
»O ti nadloga!« je vzdihoval. »Kaj pravi0 , mati, kje je,
da ga ni toliko ãasa domov?«
»V krãmi se je zadrÏal,« pravi ona. »Toda dolgo pa res
izostaja.«
»Oh, ti otrok, ti! Kak0 ne skrbi mi napravlja! Saj mu ga
privo0 ãim poliãek vãasih, kaj pa to! To me ne bo spravilo
na bera0 ko palico. Ampak do mraka naj bi pri0 el do-
mov!«
»Posedite malo!« pravi Rozalka, »morebiti pride kma-
lu.«
»Tako ti misli0 ? Da pride? Oh, da bi bilo le res!«
»Niã se ne bojte, oãe!« tolaÏi Miha. »·tefanu se dobro
godi. Nemara je Ïe pijan ali pa se celo pretepa v Dolini.«
»O jej, jej, Miha! Torej ti misli0 , da se pretepa? Oh,
Bog nas varuj! Pa je Ïe tak kakor ogenj. Kar trgal bi se in
zabavljal, ta otrok.«
A ·tefana le ni in ni.
»Miha!« pravi ·imen ãez nekaj ãasa, »poliã vina ti
plaãam, kadar hoãe0 in kjer hoãe0 : pojdi z menoj, da
greva po ·tefana.«
»Pozno je Ïe, oãe, pozno! Pa tema, ojej! Pa mraz!«
221
MALO ÎIVLJENJE
BESeDA
»Jaz sem star ãlovek,« prosi ·imen, »in raje me zebe
nego tebe, ki si mlad; pa vendar mi ni mraz, ãe grem po
·tefana. Pojdi 0 e ti!«
»Kar pojdi, Miha,« pravi mati, in fant skoãi pokonci.
»Dva poliãka ga bova, oãe,« pravi, priÏge svetilko in
se napoti z njim proti Dolini.
Pri Peãarju pa jih niso veã doãakali, zakaj pod goro
0 ele, tam kjer se strmec priãne in steza v goro zavije, sta
na0 la ·tefana, ki je leÏal na mrzli zemlji in spal. Mnogo,
mnogo truda je stalo, preden sta ga spravila domov,
zakaj ne le da ni mogel od slabosti hoditi, ampak 0 e
upiral se jim je in ti0 ãal v Dolino nazaj, ãe0 , on ni veã
hribovec, on je Dolinec in pojde s fanti na vas. Ko se je
pa po poti malo streznil, se je hotel metati z Mihom.
»Ha, ha, Miha!« je vpil, in jezik se mu je zapletal. »Ali
te, ali te sunem? Kaj pa se bojim! ha, ha, jaz hud, ha,
kakor zlodej.«
»Oh, ·tefan, kriÏ boÏji! Kak0 en si pa!« je vzkliknila
sestra, ko sta ga oãe in Miha privedla domov.
»Ha, ha, Anica!« jeclja on. »Kak0 en? ha! Kak0 na si pa
ti, ha!«
PoloÏili so ga v posteljo, in kakor so ga poloÏili, tako
je obleÏal in zaspal. In spal je dolgo, skoraj do poldne
drugega dne. Ko pa se je zbudil, ga je vse bolelo, da ni
mogel vstati. Glava mu je bila neznansko teÏka in obãut-
ljiva, hudo je ka0 ljal, in kadar je zasopel je ãutil boleãi-
222
MALO ÎIVLJENJE
BESeDA
ne v prsih. Moãno se je bil prehladil prej0 nji dan, ko je
spal na tleh pod milim nebom.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]